IZLIJMO DUŠO NA EKRAN ;) - vaše pesmi, zgodbe, misli, blodnje...

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down

IZLIJMO DUŠO NA EKRAN ;) - vaše pesmi, zgodbe, misli, blodnje...

Objavlja  aimee's jaguar on Pet Jan 09, 2009 10:42 pm

Ta zgodbica sicer ni najnovejša, je pa primerna za uvod. Cool Naslov je Zver.


Tema. Stojim sredi gozdne jase in vdihujem hladen poletni zrak. Vem, da bo ta noč prelomna in da po njej ne bom več ista. Zrem v nebo. Kako dolgo že nisem zrla v zvezde? Predolgo. Zakaj ne zrem več v zvezde? Odgovor imam kmalu na dlani, oz. na rami. Ona je. S hladno roko me poboža po roki navzdol. Zaradi Nje ne zrem več v zvezde. Zaradi Nje me več ni… »Pozdravljena,« mi čutno zašepeta na uho, »si me pogrešala?« Niti malo, vendar tega ne izgovorim na glas. Tiho zrem v temna drevesa in poskušam ostati hladna. Zver se še naprej ovija okoli mene, kot kača sredi paritve. »Veš, da mi ne moreš pobegniti. Eno sva.« Za sekundo se najina pogleda srečata. »To je na žalost res,« zamrmram. Pogled usmerim nazaj proti drevesom in mislim na čas, ko sva živeli v sožitju. Takrat sva skupaj zrli v nebo. Takrat sva bili nebo! »Poglej me,« z desno roko me nežno poboža po licu. Ker se ne odzovem, me zgrabi s kremplji za brado in skoraj zakriči: »Poglej me, sem ti rekla!« Začutim kaplje krvi, bolečine pa ne. Počasi usmerim pogled proti njej. Obraz ima spačen od bolečine in besa. Na obrazu se mi nariše ciničen nasmeh: »Boli, ko nimaš nadzora, kajne?« Tokrat sem jaz tista, ki nadvladuje Njo. Vem, da v mojih očeh ne vidi ničesar, saj me ni tam. Le prazen odsev in naveličan izraz na obrazu. V Njenih očeh besni divji plamen. Čisto malo manjka, da spet ponori. Ampak tokrat mi ni mar. Naj nori, žival neumna. Kako sva prišli tako daleč? Zakaj sva prišli tako daleč?! Razumem, da jo boli. Niti meni ni vseeno. Ampak prišli sva do konca poti. Vse ima svoj začetek in konec. To je edina pravica na svetu. Ko raniš žival, se le-ta umakne nekam na samo. Če hočem zadevo končati, mi ne sme pobegniti. »Oprosti,« ji rečem. In mislim iskreno. Res mi je žal, vem, da nosim velik del krivde jaz. Če je ne bi zanemarila, če bi ji le malo večkrat prisluhnila, bi mogoče še vedno bili nebo. V Njenih očeh zasledim žalost. Namesto divjega plamena se zdaj svetlikajo solze. Tudi v svojih očeh začutim pekoč občutek in v grlu se mi naredi ogromen cmok. Za trenutek podvomim v svojo namero. Konec koncev je le krotka živalca, ki rabi malo nežnosti. Vendar Ji ne morem zaupati. Ne več. Prepogosto kaže kremplje. »Pridi k meni,« ji nežno zašepetam in razprem roke, da bi jo objela. Zdaj moja Zver joče. In z njo jočem jaz. »Pridi no. Vse bo v redu.« Mogoče bo pa res. Mogoče mora biti tako. Za trenutek okleva in dobim občutek, da ve kaj nameravam. Seveda, da ve, saj sva eno! Glasno ihtiva in se v mislih poslavljava ena od druge. Vem, tako kot ona ve, da se poslednji kes zdaj izgublja. Ni časa, da bi postali in nima moči, da bi me zgrabila za roko in me ustavila. Počasi pristopi k meni. Zdaj sva tako blizu, da čutiva najini sapi. »Oprosti,« zašepeta. »Ne, ti oprosti meni. Skrij se k meni. Pridi.« Razprem roke in jo objamem. Z desno roko sežem v zadnji žep. »Lepo je biti spet s tabo,« mi zašepeta na uho. »Zdaj pa le pogumno. Vem, da nimaš izbire.« Njen jok se umirja, moj pa krepi. S tresočimi rokami razprem nož, ji še enkrat zašepetam oprosti, nato pa zabodem. Enkrat. Dvakrat. Skupaj padeva na hladno travo. Njen odsev počasi izginja. Zver zapira oči in odleže mi, ko zagledam na njenem obrazu spokojnost. Nekoč je bila ves čas takšna. Pogrešala sem jo. Narahlo se nasmehnem. Če je Ona spokojna, sem tudi jaz. Navsezadnje sva eno. Jaz in moja Zver. Duša, vest, notranji glas, ali kakorkoli že vi kličete svojo. »Samo še trenutek,« ji nežno zašepetam. »Samo še trenutek in bova spet del neba.«
avatar
aimee's jaguar

Število prispevkov : 3
Join date : 09/01/2009
Age : 31
Kraj : Koper

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh


 
Permissions in this forum:
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu